Čas je treutno tista stvar, ki kar beži mimo mene... in tako mi nikoli ne uspe ničesar zapistai, čeprav si dan za dnem govorim....tole pa moram zapistai...za spomin....za to da bom vedela da je bil še en dan čudovit...da mi je bilo lepo...no...danes sem uspela...tuak sem...in pišem...Dnevi kar bežijo...in vsakega dne se veselim...lepo mi je tu....pisati o stvareh ki so se zgodile že dneve nazaj...meh ne... spomin bo ostal...u moji glavi...za večno...vsako sredo naj bi tu imeli študenti študentsko zabavo...no niso ravno neke lude zabave... a mi in naša družba... mi jih imamo...ker si tako naredimo...Naj nas ostali še tako gledajo in si mislijo svoje...mi smo srečni...nasmejani in uživamo...tako je bilo tudi včeraj...kod že prejšnji teden smo z vrečami alkohola odšli v parkec kjer se ga pije... pogovor, smeh in družba...nič boljšega...
ne bom pisala podrobnosti... no...obstaja neka oseba, ki se mi dopade...ki me spravlaj v smeh...in me na nekakšen način razume...oseba, ki me zaledeni, saj ob njegovem pogledu v oči kar obstojim...oseba ki me začara, saj se ob njej neprestano smejim in sem srečna...je bližina, ki me navdaja z srečo in ki me straši...je prav ali ni...vem...čas je ta ki bo pokazal kaj je prav in kaj ne....a ko je ob meni je kod da sem ponovno zaživela...kod da je nastopil čas da sem... ah...saj ne vem...bojim se da bom zbežala, kod to storim vedno... lepo mi je... a se prestrašim... ne pustim si več, da bi me kdo ponovno prizadel, da bi zrušil moj svet in ga razbila na koščke... preveč solz je izteklo iz mojih oči... preveč bolečine preneslo moje srce... in nisem prepričana da bi mi ponovno uspelo prenesti neko tako bolečino... zato bežim...kod da ni nič... ignoriram srce,ki hrepeni... in ga opominjam na tisto grozno bolečino, ki ga je vedno tako prizadela... če ne tvegaš...neveš...- pravi moja prijateljica Buhtelček =) ... in nikoli ne moreš vedeti...mogoče pa bi bila ravno ta veza najboljša...če se ne prepustiš tega ne boš vedela nikoli.... prav ima... a se bojim tega tveganja.... rabim čas... zaupanje...in nekaj kar mi bo dokazalo, da nebi bilo zaman, če bi to storila in tvegala...
čas beži....in jutri so predvanja...zato bo čas da končam...grem pančkat....andreya...
Nigdje ti se ne žuri. Budi strpljiva. I uživaj. U svakom lijepom trenutku. Kad sam ja bila na prvoj godini, onda sam rekla roditeljima da imam previše obaveza, nemam vremena učiti. ;)
Obstaja nekdo, ki ga pogrešam... jaja...ina...tebe tud...ampak še nekdo... saj se slišiva... ampak sedaj ko ga nič ne vidim... ga kar pogrešam... priznam... če bi bilo mogoče bi si ga želela videti... preživeti še malo več časa z njemu... no ja... dopadeš se mi... mogoče ti to kdaj celo priznam....
zaj pa grem res spančak.... nočko vsem.... *
link | objavio andreya u 10. listopad 2007 20:56:00 | (1) komentari
Ah, kako lijepo!
Priključili so mi internet...do danes sem bila kar malo odrezana od sveta =S ... sreda je... tretji dan odkar sem tu... saj ni tako slabo kod sem mislila...človek se vsega navadi... a vseeno... pogrešam svoj svet- svoje življenje in ljudi ki so v njem...
Prvi dan je bilo najhuje... ko veš da tvoji odhajajo nazaj a ti ostajaš... da si ostav sam v nekem stanovanje, med nekimi ljudmi ki jih sploh ne poznaš... nič kaj prijetno... zato sem se po najhitrejši poti odpravila vn... z mojo Ewuško... z edino pozitivno stvarjo ki sem jo v tistem trenutku opazila... in ja... lepo sva se imele... hvala ewica... res ne vem kaj bi brez tebe... Eva je moja sošolka... tako iz srednje šole kod sedaj ko obiskujeva fax, tukaj... in ja...super je...
Ko sem zunaj za trenutek pozabim na vse... a je težje ko sem doma... ko ni nikogar, ki bi me razumel, poznal in vedel kako čutim... nekako sem postala obsedena z sporočili... no obojestransko, pa vseeno... že dolgo časa nisem nekomu poslala toliko sporočil, kod jih pošljem sedaj...
šola je vredu... predavanja zahtevna... in učenje neizogibno... danes sem doma... zamudili sva avtobus in tako nama ni preostalo drugega kod da se odpraviva na kavo in vsaka proti svojem stanovanju... in vse to le zaradi rogljička =) ... eva me je namreč hotela presenetit z rogljičkom iz pekarne... a ker jih tam ni bilo - ne takih kod bi si želela ona.. - se je odpravila naprej v drugo trgovino... in ko me je klicala, se je avtobus že peljal mimo postajališča kjer naj bi se dobile... no ja... imeli sva rogljičke... v vsaki slabi stavri je tudi nekaj dobrega =) haha...
grem zaj...se še vrnem.... lp vsem....
Ah. Ja sam se tako veselila odlasku u novi grad i upoznavanju novih ljudi. Ne kažem da nije teško dok ih ne upoznaš, dok si malo sam, ali s vremenom ti bude sve bolje i sve manje patiš za domom. Pazi samo da ti ne postane tako dobro da odlučiš ostati u tom gradu i nakon diplome! ;) :)
Čez dvanajst ur odhajam... ne na konec sveta... a vseeno...težko je... vse kar imam je tu... moji prijatelji... moj smeh, sreča...vsi težki trenutki ki sem jih prebrodila skozi življenje... bivši fant... bivša sreča... čeprav tega ne priznam na glas... bom vse to noro pogrešala...pogrešala bom vsak delček tega sveta... vsak nasmeh in vse te noči... pogrešala vas bom, bol kot boste to kdaj vedeli... svojo družino in vas... vi boste moj večni spomin... moj večni nasmeh in iskrica v očeh... ne vem kako bom nadaljevala brez vas... s kom bom govorila cele noči... kdo bo ob meni ko bom jokala, ko mi bo težko... kdo me bo spravljal v smeh in vedel kaj imam rada, kaj sovražim in kaj si želim... ste vse kar bi si lahko želela... ...in sedaj...sedaj je vse le še bolj težko... jutri bo najteže... ker bom za nasmehom skrivala grenke solze... nočem si priznati tega, ker se bojim da bo le še težje... a ostali boste večno... saj ste preveč pomemben del mojega življenja da bi vas bilo mogoče izbrisati in pozabit... vsak od vas predstavlja nek pomemben delček...in te delči tvorijo celoto... rada vas imam... vrnila se bom... vedno ko mi bo to dopuščal čas... z upanjem, da me tuidi vi ne pozabite... z upanjem na iste trenutke in smeh... in spet jočem... nisem prepričana da mi bo uspelo... bojim se vsega tega kar me čaka.... tega da nebo nikjer nikogar ki bi me podprl, ki bi mi vlil novega upanja in hodil ob meni...
večno vas bom mela najraj... mami, bart,oči, i , b , e , g , m , d , m , in vsi ostali...
link | objavio andreya u 7. listopad 2007 2:47:00 | (3) komentariŠaljem ti svoju energiju da izdržiš sve boli i patnje, i od srca želim da se što pre vratiš! Poljubček, draga Andreja! :)
Nemoj se bojati. Ljude koji ti tako puno znače ne možeš izgubiti. Možeš samo svoj život obogatiti novim ljudima! :)
Draga Andreja!!! Drži se onoga: Tko Te ne voli - "Taj" Te ne zaslužuje... Inače, dopadaju mi se Tvoji napisi!!!
Včeraj me je klicala najboljša prijateljica. . . jokala je . . . Ko je prišla do mene, sem jo le stisnila v svoj objem in ji pustila čas . . . čas da zbere moč in mi pove kaj se je zgodilo. . . Imela je fanta. . . nikoli poprej je nisem še videla tako srečne, tako prepričane v življenje. . . bila je srečna. . . in upala sem da bo njuna sreča trajala večno. . .in kdo ve. . .mogoče bi bila večna. . . a je njuno srečo ves čas spremljala ena negativna reč. . . vera namreč. . . saj sta njuni veri različni. . .in zaradi tega sta bila obsojena na skrivanje. . . Njena družina tega ne bo nikoli sprejela. . . zato vse te laži in težko življenje. . . saj je vedela da bi nekega dne prišel trenutek, ko bi se morala za vedno odreči svoji družini. . . ko nebi smela nikoli več pomisliti na svoje starše, na sorodstvo. . . ker za njih nebi več obstajala. . . saj si ni našla muslimana. . . Sama živim v odprti družini. . . kaj in koga izberem je povsem moja odločitev. . . zato sem rabila nekaj časa da sem spoznala trpljenje in bolečino teh, ki ljubijo - a ljubijo napačnega. . . Človek je lahko popoln, a narodnost in vera. . . ga zaznamujeta za vedno. . .
ljudje. . . res ni važno kaj smo in kakšna je naša vera. . . v ljubezni je vse mogoče. . . sama sem prepričana da obsataja le en sam bog. . . ena sama vera. . . a si je le ta različna od naroda do naroda, zaradi vseh teh razlik, ki so nas nekoč ločile. . . da - vsi smo eno - naj smo si še tako različni. . . in učili so nas ljubiti. . .učili so nas, spoštovati ostale, spoštovati drugačne od nas. . . same besede. . . dejanja pa so mnogokrat neuzvršena. . . Vem le to, da sem videla že mnogo bolečine. . . mnogo solza, da sem zrla v prestrašene oči, in slišala mnogo laži. . .vse to zaradi ljubezni. . . zaradi nekoga ki ti je vse, a ne obstaja za tvojo družino. . . Različni smo si. . . a smo si vseeno tako isti. . . in mislim da smo lahko kljub različni veri. . . skupaj srečni. . .
link | objavio andreya u 6. listopad 2007 8:53:00 | (1) komentariI ja mislim tako. A roditelji često prihvate i "krivi" izbor radije nego da izgube dijete zauvijek...
DANES PRAZNUJE ROJSTNI DAN TALE NAŠA SMOTKA, IN UPAM DA NEBO JEZNA KO BO VIDELA DA SEM VDRLA NA TOLE NJENO STRAN DA JI NAPIŠEM PAR BESED.
sretan rođendan A. nemoj biti nesretna la vita es bella
Življenje gre naprej.... brez tebe... nekoč sem te ljubila.Bil si moj svet....moje upanje in moje sonce...A je minilo. Toliko novih stvari mi prinaša življenje, da spomin nate počasi bledi.Ostaja misel...in tista bolečina...a njena intenziteta postaja vse manjša...Še vedno mi je težko ko te vidim - obstaja del mojega sveta ki bo vedno pripadal le tebi... a sedaj vem... nikoli več nebi bila s teboj... Dala sem ti vse, in ti si to vse uzemal...napajala sem te z energijo, skrbela za tvoj nasmeh...tvoje težave so bile vedno tiste katerim sem namenjala vso skrb tega sveta... a mene kod da ni bilo... in solze...kod da so bile del mene... Tako močno sem te ljubila srečnega, da si svojih težav preprosto nisem hotela priznati... a so ostajale z menoj...le da so se nabirale ena na eno in pčasi tonile v pozabo...zdaj vem... čeprav bi nekoč trdila drugače... napake so tiste ki nas najbolj bolijo...a nam pokažejo novo pot... čeprav mnogokrat potrebujemo veliko časa da to novo pot odkrijemo... ... Bili so trenutki, ko sem odšla...ko je bil v mojih možganih konec... srce pa je le čakalo da pokličeš in se vrnem... in vedela sem... poklical boš... vračam se... Minilo je pol leta oddkar nisva več skupaj... in nisem bila jaz tista prva ki naj bi odšla... kljub temu da sem bila vse kar bi si lahko želel, so prijatelji bili pomembnejša točka od mene... zabave do jutra...sloboda...in ponovno uničevanje samega sebe...alkohol, droga... so tisto kar je zasedlo moje mesto...in ja, bolelo je... čeprav mi nisi znal nikoli vračati vsega tega kar sem ti dala... čeprav sem bila vedno tvoja senca...sem bila jaz tista ki je izgubila...A sedaj vem, da ni bilo tako... sedaj ko sem ponovno odkrila pomen svoje sreče...vem, da ti bom nekega dne resnično hvaležna....in vem...nikoli več si nebom dopustila da nekdo tako ravna z menoj... da me zasenči v svojem svetu in me potisne tako globoko kod si me ti....
Kmalu odhajam...selim se... 150 km ali celo več...stran od tebe...Nebom te pogrešala... a spomin nate bo večen...Le da mi bo mogoče lažje, saj te nebom nenehno videvala, in nebom imela ničesar da bi me nenehno opominjalo nate...Odločila sem, da bom začela znova... od začetka... in predvsem...na drugačen način... Študij tam, bo hkrati čas, za moje novo življenje.... in upam, da bo nekoliko manj boleče, kod je bilo do sedaj....
Ti pa pazi nase...si angelček, ki je zgubil krila...si angelček, ki ga je zavedel svet... in upam da se nekoč ponovno najdeš...da najdeš srečo tega sveta in zaživiš srečno življenje...
link | objavio andreya u 15. rujan 2007 22:18:00 | (1) komentari
jako lijepo napisano,osjecajno, imala sam malih poteskoca s prevodom par rijeci,ali kontekst i bit sam shvatila,zaista odlicno:)
Nj ti ta lučka gori večno, saj je luč tvojega življenja ugasnila, v trenutkih, ko naj bi njen plamen postal najmočnejši...*rtm*
link | objavio andreya u 17. kolovoz 2007 23:14:00 | (0) komentari Ponovno sem ga obiskala...ne morem v njegov svet da bi ga videla, ne slišim njegovega glasu ker je nem...spomin na barvo oči je izbledel...a njegov nasmeh ... ostaja večen... njegov spomin, še kar boli... in dejstvo, da ga nebom nikoli več videla mi še zdaj razjeda dušo... pogrešam ga... minevajo leta, a se mi dozdeva kod da traja večnost odkar ga več ni... mislim...premišljujem...je srečen...me sliši, ko mu govorim...sploh ve kako zelo žal mi je za vse napake, ki sem jih storila...za vse trenutke, ki sem si jih odvzela...in za svoje obnašanje...mar zdaj ve...da mi ni nikoli bilo vseeno...navzven led, a ogenj v sebi... prtvarjala sem se da ne boli, da je vseeno...a ni...in nikoli ni bilo...in trenutki so minevali... srečna ob pogledu nanj, a tako hladna ob njegovi bližini...in ko sem spoznala, da je vse to napaka...ko sem spoznala, da mi preveč pomeni, da pogrešam njegov glas, najin smeh in pogovore... ko sem se odločila da bo novo jutro,tisti dan, ko ti priznam vse in te nikoli več ne izpustim...ja... ravno tisti dan je bilo vsega konec... zate...in zame...a moje življenje teče naprej...tvoje pa se je tistega dne končalo...Toliko stvari je ostalo...toliko besed, ki bi jih še izrekla, toliko sanj, ki bi ti jih še zaupala...imela naj bi na tisoče dni, da izkoristim vsak trenutek ko si ob meni...a so mi te dneve vzeli... in nikoli ne boš vedel kako boli...koliko bolečine in solza je izteklo, in koliko jih ostaja...
Ponovno sem bila tam...prižgala sem ti svečko...gledala sem v tisto majhno lučko kako se v vetru bori, da ne ugasne...govorila sem s teboj v upanju, da me slišiš...v opravičilo, ali pa le da ti povem, da še obstajaš...da ti povem, da boš obstajal večno...da bo tvoj spomin vedno del mojega življenja... in bodo vedno obstajali trenutki, ko bodo moje misli le steboj...ko bom pri tebi, čeprav sva si tako neskončno daleč...A nekega dne...se ponovno vidiva... in vem...takrat...takrat bom izbrala drugo pot... in na tej poti, ne boš nikoli izbrisan... nikoli zanikan, in nikoli več nebom skrivala pogleda polnega boleine in obupa pred tvojimi očmi... pokazala bom... da mi ni vseno, da...
link | objavio andreya u 17. kolovoz 2007 23:02:00 | (0) komentariNe vem...pridejo trenutki, ko mislim, da mi je uspelo...da sem zmožna pozabiti na vse slabo in je bolečina končno zbledela...trenutki, ko sem prepričana vase in v svoj uspeh...in seveda te trenutki, ki mi dajo vedeti, da vse to le ostaja v meni... da ni minilo...in ponovno se pojavi tisoč vprašanj, miljon dvomov... izgubim se, kod sem se vedno...
Mogoče je to le zato, ker se na nek način bojim soočiti z tem kar me čaka v prihodnosti...ko pomislim, da bom stran od družine, od iskrenih prijateljev... in bom popolnoma sama, me nekaj stisne pri srcu...vem težko mi bo, pogrešala bom to, osamljena bom... in ko si bom želela njihovega toplega dotika - 'tistega, ki ti pove da je nekdo ob tebi, da te razume, in ti da vedno vedeti, da bo slabim rečem kmalu konec saj prihajajo nove, tokrat boljše'....se zavem, da tega ne bo...saj bom jaz na drugem koncu, oni pa bodo vedno tu, kjer mi je najljubše...tu kjer ostaja moja mladost, moja sreča...a tudi ves jok in bolečina...a je ta toplina, to zavetje, ki ga občutim z njimi, vse preveč, da bi ga izgubila... In, ko me bodo potrebovali - me nebo...sčasoma bodo moja mesta pričele zasedati neke druge osebe... tiste, ki jim bodo v vseh teh trenutkih, stale ob strani, jih poslušale in si pridobile njihovo zaupanje...osebe, ki bodo počele vse, kar sedaj počnem jaz... in vem... čeprav jim bom hvaležna, da so opora tistim, ki jih imam najraje, jih bom globoko v srcu vedno prezirala... njihovo mesto, bo zasenčilo mojega, počasi me bo zbrisalo in ostal bo le še bled spomin...sladek a boleč... srce bo vedno tisto, ki bo vedelo, da je nekdo obstajel...spomin bo tisti, ki bo opominjal, na nekaj kar je minilo, na tisto česar več ni...in čeprav mi ostaja še nekaj časa preden grem... me dvom, da mi brez vas nebo uspelo vse bolj razžira... in kljub vsemu kar se bo zgodilo... vedno boste tu...del mojega življenja...moje sreče...-...najrajši vas imam...-...
link | objavio andreya u 15. kolovoz 2007 0:59:00 | (0) komentari